Zlato je za cerkev »božja« valuta in krasi praktično vsako cerkev. Katoliška cerkev je že ves čas največji posamični imetnik zlata in obvladuje okoli 60.000 metričnih ton zlata, kar je dvakrat več od uradnih zlatih svetovnih rezerv. Vrednost cerkvenega zlata se ocenjuje na več kot 1.000 milijard dolarjev. Cerkev samo kakšnih 20 odstotkov zlata hrani v uradnih rezervah, in to večinoma v ameriški centralni banki ter v bankah v Švici, Nemčiji, Italiji in Franciji. Leta 1952 so bile zlate rezerve Vatikana druge največje na svetu, takoj za ZDA in pred Anglijo, Francijo, Italijo …
Ogromno zlata je cerkev pokradla v Južni Ameriki in ga prepeljala v Evropo. Kot poroča kronist Bartolomej iz Las Casas, so zaradi zlata najokrutneje poklali milijone Indijancev. Mnogo tega zlata se nahaja v cerkvah in ni bilo vrnjeno lastnikom. S prvim zlatom kot plenom iz Južne Amerike je dal papež Aleksander VI. v Santa Maria Maggiore v Rimu okrasiti in opremiti strop s simbolom svoje družine. 20 ton zlata v lističih je na oltarju katedrale v Sevilli, kardinal Cisner je dal narediti skoraj tri metre visoko monštranco iz zlata in jo podaril katedrali v Toledu. O topljenju peruanskih zakladov zlata je ohranjeno: »Potem je trajalo cel mesec, da so stopili dragoceno posodo, čeprav so morali zlatarji dežele dan in noč delati na tem.« Kronist je ocenil vrednost zlata samo te akcije na 1,326.539 zlatih pezosov. To ustreza danes približno 450.000.000 evrov. Kako je potekalo pridobivanje zlata in srebra? »Indijanci, ki so deležni takšne milosti in dobrote, naj bi svojo pokorščino in dobro voljo pokazali tako, da veliko količino zlata, dragih kamnov, srebra in drugih stvari, ki jih posedujejo, prostovoljno izročijo njegovi visokosti, kralju in guvernerju, sicer bi lahko bog, naš gospod in njegova veličanstva bili zelo nemilostni.«
Koliko tega zlata je bilo pridobljenega na pošten način? Koliko zlata je bilo naropanega med vojnami in shranjeno v Vatikanu? Ali se je tudi Jezus okraševal z zlatom? Ali ni rekel: »Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih …« (Mt 10,9)
V Katekizmu katoliške cerkve piše: “Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost.” Stvar je jasna. Kraja zlata je velika krivica in jo je zato potrebno popraviti. Kako? Enostavno tako, da zlato vrne lastnikom. Zakaj katoliška cerkev zlata ne vrne, saj dobro ve, da je bilo nakradeno? Kdaj bo to storila?
»Ko sva bila na obhodu, sem opazil, da je večina kopalnic v spodnjih nadstropjih še v prvotnem stanju, sodobne elemente pa so dodajali le, če jih je bilo mogoče vključiti v starinsko celoto. Večinoma so bile kopalnice same zase prave umetnine, saj je v eni na stropu celo Rafaelova poslikava. Prav ta kopalnica, ki je s svojimi marmornimi kipi in zlatimi pipami vredna na milijone dolarjev, me je bolj kot karkoli drugega v Vatikanu spomnila na v nebo vpijajočo razliko med neznanskim cerkvenim bogastvom na eni strani in neznosno revščino milijonov ljudi, ki nimajo niti nočne posode, v katero bi opravili potrebo,« je v svoji knjigi Umor v Vatikanu zapisal publicist Lucien Gregoire. Vprašanje je, koliko je še takšnih kopalnic v cerkvenih rezidencah v Vatikanu in drugje. Kolikšna je njihova vrednost?
