V dvorcu Rakičan so letos že petič pripravili največjo prireditev ob noči čarovnic pri nas. Prireditev je potekala od 28.10. do 30.10.2017, na njej pa se je zvrstil pester, srednjeveško in čarovniško-zabavno obarvan program namenjen vsem generacijam. Prireditelji so pripravili bogat program: glasbeni nastopi, delavnice za otroke in odrasle so prisotne za kratek čas prestavile v srednji vek, nastopali pa so tudi češki vitezi, madžarski srednjeveški glasbeniki in slovenski plesalci, mečevalci in gledališčniki. Glasbeni nastopi so bili v znamenju Modrijanov, med drugim pa sta nastopili tudi znani glasbeni skupini Siddharta in Big Foot Mama.
V zvezi z omenjenim dogodkom se je oglasila katoliška cerkev. V soboški stolni cerkvi sv. Nikolaja je 29.10.2017 organizirala molitev »v spravo za bogokletje, ki se dogaja v nočeh zabavljaških prireditev na čast čarovnic v rakičanskem gradu in drugod po Sloveniji«.[1] Na molitvi je bilo okrog 150 mladih, nekaj odraslih, duhovnikov in sester Hčera Marije Pomočnice, molitvi pa je prisostvoval soboški škof Peter Štumpf.
Škof Štumpf je v svoji »pridigi« postavil vprašanje »Zakaj so v srednjem veku prižigali grmade«. Njegov odgovor je bil: »Zato, ker je Cerkev predala moralno avtoriteto sekularni sili. In takrat so krivice in okrutnosti cvetele, čarovnice pa na grmadah gorele.« Ali je temu res tako? Vodič za sistematsko preganjanje in pobijanje »čarovnic« v srednjem veku je bila knjiga Der Hexenhammer oz. po latinsko Malleus Maleficarum ((Kladivo, ki ubija čarovnice), ki sta jo leta 1486 izdala in napisala nemška dominikanca Sprenger in Institoris – prvi je bil takrat celo dekan univerze v Kölnu. Ta knjiga, ki je do 17. stoletja izšla v 29 ponatisih[2], je postala priročnik za inkvizicijo in s tem za mučenje in morjenje žensk. Meniha sta menila, da so ženske vir vsega demonskega na svetu, v njih se skriva najhujša gnusoba, njihove besede so lažnive.[3] »Pogled nanjo je lep, dotik strupen in druženje z njo smrtonosno.« Kam sta spadala meniha? Seveda v cerkev! Sveti sedež, ali res sveti, bolj pravilno bi bilo zli sedež, je to norost še dodatno zavaroval s papeško bulo Inocenca VIII. Zaradi čarovniških procesov so v Evropi do konca 18. stoletja umirale pretežno ženske. Nemški zgodovinar Deschner ocenjuje »žrtve cerkvene čarovniške blaznosti«, za katere v glavnem po »mučnem zasliševanju« v strašnih mukah ni bilo rešitve, na 9 milijonov. »Čarovnice« so umirale praktično po celotni Evropi, seveda je bilo tudi v Sloveniji mnogo »čarovnic«, ki so na grmadi umrle krute smrti. Ti zločini so se končali šele z razsvetljenstvom. Res je cerkev v nekem trenutku preganjanje čarovnic predala posvetnim oblastem, kot pravi soboški škof, vendar samo zato, da si ni več mazala rok z umori. Podlaga za posvetno preganjanje »čarovništva« pa je še vedno bila cerkvena ideologija oz. cerkveni nauk. In besede cerkvenega boga: »Čarovnice ne puščaj pri življenju.« (2 Mz 22,17)
Škof Štumpf je tudi dejal: »Če je imela Cerkev v srednjem veku preveč mirno vest glede čarovništva, in je to v njeno sramoto, pa ima sedaj slovenska država preveč mirno vest glede tega. Pri čarovniških vragolijah v Rakičanu in ponekod v Sloveniji tokrat Cerkve ni zraven.« Da ni bilo cerkve zraven, je zelo vprašljivo, kajti tam je bilo, vsaj statistično, veliko število vernikov katoliške cerkve. Ti namreč po cerkveni statistiki predstavljajo približno 75% prebivalcev Slovenije. Mogoče ni bilo tam klerikov, bili pa so katoliki laiki, ki so tudi del cerkve. Kako mora delovati katolik glede tistih, ki jih cerkev opredeli za čarovnice? Biblija je jasna: »Čarovnice ne puščaj pri življenju.« (2 Mz 22,17) Jasen je tudi naslednji stavek iz biblije: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) To so besede cerkvenega boga, kajti katoliška cerkev trdi, da je biblija božja beseda. Ta navodila je treba torej po nauku katoliške cerkve dobesedno izpolnjevati in ničesar dodati ali odvzeti. V zvezi s čarovništvom to pomeni, da je potrebno tiste, ki jih cerkev opredeli za čarovnice ubiti. Seveda po cerkvenem nauku. To morajo storiti verniki katoliške cerkve ne glede na to, ali so laiki ali kleriki. Kako bi glede na navedeno moral torej delovati škof Štumpf? In seveda tudi ostali, ki so se zbrali pri molitvi v cerkvi sv. Nikolaja? Pa tudi drugi katoliški verniki, ki jih ni bilo tam? Ali tako, da bi šli na prireditev in ubili tiste, ki so po cerkvenem nauku čarovnice? Ali mogoče tako, da bi »čarovnice« prijavili katoliški inkviziciji, sedaj vatikanski kongregaciji za čistost vere, ta bi izvedla proces, v katerem bi z mučenjem kot metodo pridobivanja priznanja, pridobili priznanje, nato pa bi »čarovnico« sežgali na grmadi. Ali je še kakšna tretja pot? Če bi se kdo izmed katolikov opravičeval, da ne sme ubiti »čarovnice«, ker bi sicer storil kaznivo dejanja po posvetnem pravu, bi bil odgovor, da je po katoliškem nauku potrebno boga bolj poslušati kot človeka, kot to piše v bibliji, in da imajo po zakoniku cerkvenega prava evangeliji (stara zaveza po cerkvenem nauku tudi spada v evangelije in to v evangelije v širšem smislu) prednost pred pravnim redom posvetne države. Če bi torej neki katolik ubil osebo, ki bi jo cerkev opredelila kot čarovnico in jo tako obsodila na smrt, bi lahko bil kaznovan po kazenskem pravu civilne države, toda bil bi »heroj« v cerkvi, mogoče tudi mučenec ali svetnik, saj bi dobesedno izpolnjeval cerkveni nauk. Tako kot to zahteva cerkveni bog. Na sodišču pa bi se lahko tudi skliceval na svojo katoliško dolžnost in podrejenost cerkvi, kar bi pomenilo, da ni imel svobodne volje, in je zato moral ubiti »čarovnico, kar je predpogoj za krivdo. Sodnik, član oz. vernik katoliške cerkve, bi ga glede na nadrejenost cerkvenega prava civilnemu pravu moral celo oprostiti!
Postavi se naslednje vprašanje: ali je škof Štumpf skupaj z udeleženci molitve ravnal v skladu z biblijskim naukom glede čarovnic? Ali je molitev nadomestilo za poboj? Ali je škof Štumpf izvršil ukaz svojega cerkvenega in biblijskega boga: »Čarovnice ne puščaj pri življenju.«? Ali so škof in njegovi podrejeni verniki v dvorcu Rakičan izvršili voljo cerkvenega boga? Iz medijev ni razvidno, da bi to storili. Seveda je za vpletene osebe bolje, da katoliki niso ravnali po volji svojega boga in da je škof Štumpf raje “bruhal ogenj in žveplo” na prireditev. Njegove besede do čarovništva in same prireditve so bile namreč zelo negativne, čarovništvo je opredelil kot vstopno mesto za hudega duha – hudiča. V svoji “pridigi”, objavljeni na spletni strani Škofije Murska Sobota je dejal še: »Ljudje se ne vračajo v srednji vek samo s čarovništvom, temveč se tja vračajo tudi z magičnim razmišljanjem, ki se je vrinilo v strahove pomurskega, slovenskega in zahodnoevropskega kaotičnega prostora. Histerično navdušenje okrog čarovništva v rakičanskem gradu, ki je prodrlo v pomurske in celo v osrednje slovenske medije, ne pomeni nič drugega kot paniko pred propadanjem, ki je zajelo Pomurje in slovensko družbo.« … »Panika pomurskega prostora in slovenske družbe se vidi v tem – pomurski in slovenski mediji so glasnik tega – bog da je zavožene gospodarske, ekonomske in celo socialne projekte mogoče preskočiti z magijo. Ne sicer z magijo, ki bi naj zmogla rešiti realne probleme, ker jih v resnici ne more rešiti, temveč z magijo, ki zmore prebujati navdušeno histerijo in tako ljudi odvleči stran od realnosti in jih vsaj za nekaj časa omamiti z idejo o čarovništvu, da ne bodo neugodni za tiste, ki so pač povzročili propad duhovnega, moralnega, kulturnega in materialnega slovenskega vrednostnega sistema.« Ali ne gre za srednjeveško razmišljanje o družbi?
Katoliški nauk o »čarovnicah« je zelo nasilen. Predvideva nasilno smrt tistih, ki jih cerkev opredeli kot čarovnice ali čarovnike. Kaj ima to skupnega z Bogom, ki je dejal Ne ubijaj, ni znano. Oziroma nič ni skupnega! Seveda pa tudi mnogi drugi deli cerkvenega nauku niso manj nasilni. Cerkveni nauk o čarovnicah je nauk tistega, ki ukazuje ubijaj. To pa je bog podzemlja, imenovan tudi satan – bog, ki uničuje in deluje po načelu: loči, veži in vladaj.
Pa še nekaj. Preganjanje »čarovnic« je bil eden izmed načinov, kako je cerkev nagrabila denar. Eden najbolj sramotnih načinov Vatikana, kako nagrabiti denar, je bilo namreč roparsko morjenje drugovercev, kamor so sodile seveda tudi »čarovnice«. Inkvizicija je bila ubijanje in linčanje v imenu »prave« vere. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvav denar – obstajala je krilatica, da se najhitreje in najlažje obogati s sežiganjem čarovnic. Papež Inocenc III. je ukazal »konfiscirati, razlastniniti premoženje heretikov in razdediniti njihove otroke«. Da bi krvav denar hitreje pritekal in da bi ga dobili na podlagi »obremenilnih priznanj«, so žrtve najokrutneje mučili. Drugovercem so odvzeli pravico imenovati se kristjani, delati testamente ali dedovati in smrtna kazen je čakala vse »odpadnike«. Kakor hitro so osumljenega krivoverstva pozvali in zaprli, so zasegli njegovo premoženje, še preden je sploh prišlo do procesa. Iz tega so jasno razvidni pravi razlogi za inkvizicijo. Ko so inkvizicijske oblasti nekoga obdolžile in odpeljale, so takoj prišli uradniki v hišo in popisali njegovo premoženje. Njegovo družino so, ne glede na to, kako se bo pozneje končal proces, postavili pred vrata in je morala eventualno od lakote umreti. Bilo je zelo nevarno pomagati izpostavljenim, ker bi s tem lahko človek sam prišel v inkvizicijske mline. Seveda so pretežno ubijali predvsem bogate drugoverce (heretike). Tudi to kaže očitni glavni motiv inkvizicije. Zlasti perverzno je bilo, da so lahko tudi umrle naknadno obdolžili krivoverstva. Tako so lahko premoženje umrlega pozneje zasegli pri dedičih. Ni za pozabiti: Z roparskimi umori uplenjen krvav denar je še danes del, zaradi obresti in obresti na obresti, na milijarde naraslega cerkvenega premoženja.[4]
______________________________
[1] http://www.skofija-sobota.si/murska-sobota-v-noci-carovnic-so-mladi-molili (1.11.2017).
[2] Radar, november 2017.
[3] Dokumenti o Jezusu, str. 106.
[4] Iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!
