Četrti oktober se v svetu »praznuje« kot dan varstva živali. Ta dan je bil izbran, ker je na ta dan god svetega Frančiška Asiškega; znanega kot ljubitelja živali in njihovega varuha. Če bi danes izbirali dan varstva živali, je malo verjetno, da bi izbrali dan, ko goduje pripadnik cerkve, kajti katoliška cerkev je proti živalim. Odobrava namreč lov (mnogo klerikov je lovcev), ubijanje živali za prehrano in obleko, poskuse na živalih … pa čeprav po drugi strani pravi, da so živalih od Boga ustvarjena bitja in uči Ne ubijaj! Takšna usmeritev cerkve vsekakor ni podlaga za varstvo živali, pa čeprav naj bi bil sveti Frančišek živalim zelo naklonjen. Še posebej ne, ker je cerkev v 6. stoletju celo preklela tiste, ki nočejo jesti mesa in jih tako poslala v večni pekel. To prekletstvo velja še danes. Zato so sedaj milijoni in milijoni vegetarijancev in veganov, tudi člani same cerkve, prekleti in se bodo zato znašli v večnem peklu. Pa tega sploh ne vedo. Cerkveni nauk v zvezi z živalmi bi bilo mogoče označiti kot satanski, saj je načelo »ubijaj« eden izmed bistvenih zidakov demonske države.
Kakšno bi moralo biti varstvo živali? Predvsem bi bilo treba zavarovati najpomembnejšo dobrino vsakega živega bitja – življenje. Tako kot se varuje človeško življenje, je treba varovati tudi življenje živali. Ne samo vrste kot takšne, temveč tudi življenje vsake posamezne živali. Male, velike, domače, hišne, gozdne, poskusne, stare, mlade … Živali imajo po sami biti stvarstva pravico do življenja, saj so del stvarstva. To izhaja tudi iz že omenjene zapovedi Ne ubijaj!, ki je vsaj na »krščanskem« Zahodu pripoznana kot Božja zapoved. Zato bi bilo treba priznati živalim pravico do življenja. Poleg tega pa bi bilo priznati živalim tudi pravico do dostojanstva, ki jim tudi pripada sama po sebi iz njihove lastne vrednosti. Iz te pravice pa izhajajo tudi druge pravice, npr. do zdravja, svobode, dobrega počutja, hrane, družine …
Ali bodo živali dobile svoje pravice? Seveda, vprašanje je samo kdaj. To nakazuje tudi biblija, kjer piše nekaj zanimivega, in sicer: »Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levic se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja …« (Izaija 11,6-9) Tako je opisal kraljestvo miru prerok Izaija in če je Zahod krščanski, bi moral prerokove besede že zdavnaj uresničiti. Ker pa mnogim ni mar za mir med ljudmi in živalmi, saj imajo od tega dobiček, ves čas delujejo proti kraljestvu miru in s tem, združeni v razne lobije (lovski, mesarski …), povzročajo hudo trpljenje živalim in naravi. Seveda pa zaradi teh lobijev trpi in umira tudi milijone ljudi, ki uživajo hrano živalskega izvora, ki je, kot je tudi znanstveno dokazano, zelo škodljiva. In za sabo pušča potoke krvi: tako živalske kot človeške. Živinoreja pa ne ubija samo ljudi in živali, temveč uničuje tudi drugo naravo s podnebjem vred. Ali bi bile podnebne spremembe, če cerkev ne bi preklela tistih, ki uživajo meso?
Ali se je kaj spremenilo na področju varstva živali od lanskega 4. oktobra? Nič bistvenega!
V Sloveniji pobijejo okoli 40 milijonov živali na leto – seveda s privoljenjem države, ki bi po ustavi morala poskrbeti, da živali ne bi bile mučene in tako ubite. Kakšnih 100 000 prostoživečih živali pobijejo lovci v gozdovih, medvede hočejo celo zdesetkati. Po mnenju nemškega univerzitetnega profesorja Josefa H. Reichholfa je lov poleg konvencionalnega kmetijstva glavni vzrok izumiranja živalskih vrst. Tisoče živali pobijejo znanstveniki v okviru poskusov na živalih. Podobno je drugje v svetu in seveda tudi v Evropski uniji. V hudem trpljenju umira stotine milijard živali letno. Čeprav šteje Evropska unija živali za čuteča bitja, je tako samo bolj ali manj na papirju, kajti v praksi vlada podjetništvo, ki z živalmi kuje velikanske dobičke. Čuteča bitja koljejo, lovijo, jih uporabljajo pri poskusih ali jih kako drugače mučijo za človekove koristi. Sebične seveda, kajti dokazano je, da človek lahko živi ne da bi izrabljal živali za svoje potrebe. S sebičnostjo pa si koplje grob, kajti evolucijski biologi dokazujejo, da evolucija ne nagrajuje sebičnega ravnanja, temveč ga kaznuje. Kdor torej ravna sebično in ubije žival, ga bo evolucija prej ali slej kaznovala. Kazen pa bo enaka ali podobna samemu dejanju, kar bi lahko sklepali glede na biblijski zakon setve in žetve. Če se morilec živali seveda ne bo pravočasno spreobrnil.
Vprašanje varstva živali je eno bistvenih vprašanj družbe. Dokler se bo živalim godilo slabo, se bo tako godilo tudi ljudem, kajti, »kar človek seje, to žanje«. To zlato pravilo je ključ do osvoboditve živali in te ne bo mogel preprečiti niti do živali sebičen odnos, kajti, kot že navedeno, evolucija dolgoročno sebičnost kaznuje. In ker je sebičnost do živali že dolgotrajna, so ji štete »ure, in ne leta«.
Koliko svetovnih dni varstva živali bo še potrebnih, da bo nastalo kraljestvo miru, ki ga je napovedal Izaija, in v katerem ne bo več sovražnikov živali? Verjetno ne več dosti!