Papež Frančišek je 20. aprila 2013 pri jutranji maši molil: »Gospod, osvobodi nas pred skušnjavo zdravega človeškega razuma.« Še ena podobna papeževa misel: »»Naš razum ni luč sveta, je preprosta svetloba za osvetljevanje naše vere. In najslabše, kar se lahko zgodi človeškemu bitju, je to, da se pusti vleči ‘lučem’ razuma. Postal bo neveden razumnik ali pa predrzen modrijan.«[1]
V zvezi s to papeževo molitvijo oz. mislijo se postavlja mnogo vprašanj. Zakaj je papež svaril pred zdravim razumom? Ali gre za papežev spodrsljaj ali premišljene besede? Kaj pomeni skušnjava zdravega človeškega razuma za različne ljudi ali poklicne skupine: zdravnike, pravnike, sociologe, voznike, politike, znanstvenike, natakarje, mesarje, lovce, tovarniške delavce … in seveda za same klerike vse tja do papeža? Ali ni zdrav človeški razum nekaj naravnega in običajnega? Kaj je nasprotje zdravega človeškega razuma? Bolan človeški razum!? Ali se papež zavzema za bolan oz. nezdrav človeški razum? Ali papež hoče celotno družbo brez zdravega človeškega razuma? Očitno da, saj v svoji molitvi svari pred zdravim človeškim razumom. Kaj je narobe z zdravim človeškim razumom? Ali ni to temelj mišljenja oz. delovanja?
Za cerkev je zdrav človekov razum nekaj negativnega. Zakaj? Zdrav človeški razum temelji na logiki in ta razkriva marsikatero stvar, za katero se sprva zdi, da je v redu, v resnici pa ni. Zdrav človeški razum lahko marsikdaj tudi ugotovi, ali je nekaj Božjega ali ne oziroma ali je nekaj od Boga ali od satana! Kaj se lahko zgodi, če zdrav človeški razum vzame v »obdelavo« katoliško cerkev? Zdrav človeški razum bi lahko ugotovil, da:
– katoliška cerkev ne sledi Jezusu
– ne obstaja večni pekel
– na zemlji ni svetega očeta niti Kristusovega namestnika
– papež ni nezmotljiv
– prekletstva oz. izobčenja ni dal Bog, temveč so izmišljotina cerkve
– Marija ni Božja mati in ni bila telesno vzeta v nebesa
– …
Zdrav človeški razum bi tudi lahko ugotovil, da cerkvene dogme niso nekaj Božjega, temveč satanskega. Ugotovil bi lahko tudi, da cerkve sploh ni ustanovil Jezus iz Nazareta, temveč je to tvorba, ki jo je zgradil Božji nasprotnik. Torej satan. Zdrav človeški razum bi torej lahko »razkrinkal« katoliško cerkev in ji spodnesel tla. To pa bi pomenilo za cerkev hud udarec, saj bi bili njeni kamniti templji vedno bolj prazni. Zdrav človeški razum lahko popolnoma »razgali« cerkev in jo pahne v luknjo, ki jo sama koplje drugim. Torej v pekel, ki pa njeno srečo, čeprav uči drugače, ni večen. Bog ne želi, da bi se papeži zaradi svojih grehov večno “cvrli” v peklu, temveč je milosten in se bodo “cvrli” samo tako dolgo, dokler ne bodo poplačali svojih grehov. Seveda to velja tudi za druge klerike in cerkvene laike. Zato je uvodoma navedena papeževa molitev, ko svari pred zdravim razumom dobro premišljena gesta in ne spodrsljaj.
[1] Dih upanja za svet, ki se duši. Misli papeža Frančiška, str. 58.
