Škofje se sprenevedajo

Katoliški škofje v Sloveniji menijo, da ni res, da je cerkev s finančnim propadom mariborske nadškofije povzročila škodo državnim bankam, po njihovem so le-te oškodovale cerkev. Bančna luknja je namreč po njihovem nastala zaradi premalo zavarovanih kreditov državnih bank. Škofje pravijo, da sta leta 2010 le dve upnici, to sta bili državni banki NLB in Abanka, odklonili program prestrukturiranja dolgov obeh Zvonov, kar je pripeljalo do stečaja Zvona 1 in Zvona 2, posledično pa tudi do »bankrota« mariborske nadškofije. Zaradi tega je katoliška cerkev utrpela veliko finančno in moralno škodo. To je del navedb, s katerimi se je cerkev odzvala na predlog stranke Zavezništvo Alenke Bratušek, po katerem katoliški cerkvi zaradi soodgovornosti za bančni dolg ne bi smeli izplačevati odškodnin za zamudo pri vračanju denacionaliziranega premoženja.

Katoliška cerkev meni, da bi morali obe državni banki, torej NLB in Abanka podpreti program prestrukturiranja dolgov obeh Zvonov. Vendar pa ni primarno vprašanje reprogram dolgov, temveč vprašanje ali sta cerkvena Zvonova ob zapadlosti kredita le-tega vrnila. Nista ga, čeprav bi ga morala. To je bistveno, ne pa reprogram dolgov. Ta je v svobodni presoji bank upnic. Tudi ni primarno vprašanje ali so bili krediti državnih bank vsaj v pogledu obeh Zvonov premalo zavarovani. Če so bili premalo zavarovani, je to mogoče posledica tega, da je bila cerkev v očeh bankirjev zaupanja vredna institucija. V tem pogledu so se bankirji vsekakor zmotili, kajti katoliška cerkev nikakor ni zaupanja vredna institucija, niti to nikoli ni bila. Še posebej tudi zaradi tega, ker bi dolg lahko brez težav odplačala, pa tega ni hotela. Katoliška cerkev je namreč izjemno bogata, saj je njeno premoženje po vsem svetu vredno več tisoč milijard evrov in bi bilo zato tistih nekaj 100 milijonov, kolikor je dolgovala cerkvena sfera, zanjo drobiž. Torej, če Zvonova nista mogla vrniti kreditov, bi jima morali priskočiti na pomoč drugi cerkveni subjekti. Cerkvena sfera v Sloveniji bi morala najti sredstva, da se dolg poravna. Če sama tega ni mogla storiti, bi ji morali priskočiti na pomoč njeni bratje iz drugih delnih cerkva. Katoliki morajo biti namreč med seboj solidarni, kajti »solidarnost je eminentno krščanska krepost«, kot to uči cerkveni katekizem. Kako se je ta solidarnost pokazala v tem primeru? Tako, da druge cerkvene institucije niso hotele poravnati dolga obeh Zvonov in ju tako prepustile stečaju. Solidarnosti torej ni bilo, čeprav imajo mnogi kleriki to besedo mnogokrat na jeziku. Poleg tega pa je solidarnost del katoliškega nauka, kar pomeni, da je nepomoč Zvonovoma s strani cerkvenih institucij tudi kršitev katoliškega katekizma.

»Gospodarska kriza mariborske škofije je posledica strukturnega greha. Gradilo se je na laži. Na papirju,« je izjavil mariborski nadškof Marjan Turnšek.[1] Kaj pravi cerkveni katekizem? »Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost.«[2] Mariborska nadškofija je preko svoje gospodarske sfere in svojih katolikov, tako klerikov kot laikov, po besedah nadškofa grešila in posledica tega je velik dolg in deset tisoče oškodovanih ljudi. Mnogi mariborski kleriki in laiki so drugim povzročili veliko krivico. Po prej citiranem cerkvenem nauku mora nadškofija oziroma cerkev storiti, kar je potrebno, da se ta krivica popravi. Torej, dolg bi bilo potrebno poplačati in popraviti še druge krivice. Dolg je bil res poravnan, vendar ne s strani cerkve, torej tistega, ki ga je naredil, temveč s strani davkoplačevalcev, ki so morali sanirati bančno luknjo, ki jo je pomagala kopati tudi katoliška cerkev.

Cerkev sedaj trdi, da sta državni banki NLB in Abanka oškodovali cerkev. Gre za neverjetno sprenevedanje, saj cerkvena sfera ni vrnila kredita, ki bi ga morala, s čimer je oškodovala banke upnice. Niso bile banke tiste, ki niso vrnile kredita, temveč cerkvena sfera. Cerkev pa v tem primeru ni samo lažnivec, o čemer govori nadškof Turnšek, temveč tudi tat, saj je davkoplačevalcem ukradla stotine milijonov evrov, ki so morali iti v sanacijo tudi cerkvenih bančnih kreditov. Laž in kraja pa sta element satanskega.

Primarno vprašanje je torej, ali sta dolžnika Zvon 1 in Zvon 2 ob dospelosti vrnila kredit. Če ga nista, zakaj ga niso poplačali drugi iz cerkvene sfere, saj katolike po cerkvenem nauku veže solidarnost. Vse ostalo kot npr. reprogam kreditov, zavarovanje kreditv … je sekundarno.

Očitno hoče cerkev v primeru propada mariborske nadškofije iz storilca preiti v žrtev in za storilca proglasiti državni banki NLB in Abanko oz. državo kot takšno. Toda zgodovine ni mogoče spreminjati, saj je vse dokumentirano. Ta primer je še en jasen dokaz, kako katoliška cerkev nekaj uči, sama pa po tem ne deluje. Očitno je njena solidarnost samo enostranska: drugi morajo biti do nje solidarni, sama pa solidarnosti do drugih ni zavezana. Kam spada to: v Božje ali satansko?

______________________
[1] Družina, 1.1.2012.
[2] Katekizem katoliške cerkve, str. 386.

Print Friendly, PDF & Email

Deli

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*